ŽIVALSKI KARNEVAL – BALETNI SPEKTAKEL OB SKLEPU ŠOLSKEGA LETA
Saint-Saënsova suita Živalski karneval, ki jo je skladatelj ustvaril pred 140 leti, z različnimi barvami instrumentov ter z domiselno uporabo glasbenih elementov slika domače in eksotične živali. Tokrat je bila podlaga za baletno predstavo, ki sta jo ob zaključku šolskega leta pripravila baletna oddelka Glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina in Glasbene šole Nova Gorica. Vsem učenkam je mentor Sergej Semenjuk, ki je bil tudi v vlogi koreografa in režiserja, s pomočjo Svetlane Petrović pa se je odlično izkazal tudi kot kostumograf.
Še pred učenkami baleta so oder napolnili najmlajši plesalci iz oddelka plesne pripravnice. Njim namenjena točka je bila nekakšen uvod v Saint-Saënsov Živalski karneval; skladbo Zajčki je skomponiral Kruno Cipci, je pa večer tako glasbeno kot plesno zelo primerno dopolnila.
Nato so se na odru zvrstili mogočni levi, razposajene kokoši in petelini na kmečkem dvorišču, mile ptice v ptičnici, poskočne antilope in kenguruji, ogromni sloni in počasne želve, pojoče kukavice in otožni oslički, ribe v akvariju ter okosteneli fosili in seveda dva dostojanstvena laboda. V Finalu so se na odru komaj srečale vse te živali.
Sliši se lepo in zanimivo, a prava umetnost je bila izdelati kostume, ki so ples nadgradili in povzdignili brez oviranja plesalk. Prava umetnost je bila domisliti se koreografije: morda si vsak od nas predstavlja elegantne gibe laboda in ptic, mogočno korakanje leva ter poskakovanje zajčkov, antilop, kengurujev. Si prestavljate tudi okorne in zelo počasne želve na vseh štirih plesati kankan? Kako je videti slon, ki pleše valček? In kako plešejo fosili? Pri slednjih je naš koreograf idejo slišal v sami skladbi – in oder napolnil s šklepetajočimi okostnjaki.
Posamezne stavke suite je mentor – režiser in koreograf – spretno namenil skupinam plesalk iz nižjih ali višjih razredov, še posebej pa so elegantni in prefinjeni gibi baletk prišli do izraza pri baletnih duetih. V vlogah ptic in labodov smo občudovali naši petošolki Pijo Zadnikar in Valerino Ipavec Vodopivec, kenguruje in slone pa so upodobile novogoriške plesalke Julija Orel in Lili Modrijan ter Rebeka Deželak in Ivana Vodopivec. Izraznost mlajših in starejših plesalk je bila živalskim značilnostim in glasbi primerna – poskočna, igriva, ljubka, ponosna, lena in včasih nepričakovana. Točke so bile izvrstno pripravljene in odlično prilagojene odru. To je namreč pomemben čar te umetnosti v prostoru – domačo baletno učilnico plesalke poznajo do desetinke koraka; ko se srečajo s čisto drugačno obliko in velikostjo odra, pa se morajo gibi posameznic in skupine podrediti prostoru.
Baletni večer je s prijetnim glasom in toplim pristopom povezovala nekdanja baletka Ivana Tomažič, z besedilom, ki so ga pripravile Milena Židanik Vuga, Patricija Rutar Valič in Jerica Rudolf, za prisrčno odrsko projekcijo upodobljenih živali pa je poskrbela Tonja Slokar.
Dvorana prve slovenske vlade je bila napolnjena skoraj do zadnjega sedeža, predstava pa je bila že naslednji večer ponovljena v Mladinskem centru Vrtojba. Spektakel iz naslova ni nepotrebno napihovanje; dogodek je bil prav gotovo veliko več kot le nastop s ciljem »biti všeč ponosnim staršem«. Predstava je z gibom in glasbo znala nagovoriti prav vsakogar, od otrok do odraslih, od glasbenih in baletnih poznavalcev do ljubiteljev in naključnih obiskovalcev.
Fotografije so že na ogled v naši galeriji >>> tukaj.
