V čudovitem ambientu Dvorca Zemono, ki je bil pravljično obsijan s poletnim večernim soncem, je navaden sredin večer postal pravi praznik. Prostor med prekrasno poslikanimi stenami je napolnjevala vrhunska glasba, kot bi bila prav tam doma.
Rebeka Koren je dala zbranemu občinstvu takoj začutiti, da sta s flavto neločljivo povezani, da je ta čudoviti instrument skoraj del nje. Tehnična dovršenost njenega igranja ni bila niti za trenutek vprašljiva in sleherni poslušalec je lahko preprosto užival ob čudoviti izrazni moči in tonski perfekciji. Rebeka je zavidanja vredno širok program predstavila s presenetljivo lahkotnostjo in sproščenostjo. Pri klavirju jo je spremljala Kristina Morelj Gec, ki je poskrbela za odlično umetniško podporo.
V svojem večeru je Rebeka pustila nekaj prostora tudi za goste; nastopila je flavtistka Hana Stopar, ki je prav tako pokazala svojo izjemnost, v trio pa se jima je pridružila še Gaja Stanič. Svojo točko je prispeval tudi Aljaž Remec iz razreda Polone Repše; njegova prepričljiva muzikalnost in žametni zvoki violončela so čudovito uravnotežili program.
Podpora družine je bila pri Rebeki izrazita v vseh letih šolanja, na njenem zaključnem recitalu pa se je pokazala še v malo drugačni luči. Pri klavirju sta namreč nastopila mlajša sestra Karmen in še mlajši brat Andrej, ki ju poučuje učiteljica Divna Jandrić; posebno ganljiv pa je bil trenutek, ko je Rebeko pri klavirju spremljal oče Marko.
Zaključek večera je bil poln emocij in najbrž ni bilo človeka, ki bi ne imel solznih oči. Rebeka se poslavlja od Glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina, od učiteljic nauka o glasbi in solfeggia, od šolskega pihalnega orkestra in sošolcev. Najbolj ganljivo je zagotovo slovo od učitelja Gašperja Dolgana, ki so mu ob Rebekinem novem koraku na glasbeni poti pripadle zadnje besede. Povedal je pomembno resnico, da se ob učencih učimo tudi učitelji, da smo sopotniki. Da mu je v zadoščenje in veselje, ker bo v Rebekinih nadaljnjih glasbenih podvigih za vedno ostalo tudi nekaj njegovega.
Vsi uspehi naših mladih glasbenikov nas razveselijo in navdajo s ponosom. Tu ne mislim le najvišjih nagrad in priznanj, po katerih je redno segala Rebeka Koren; pri nekaterih učencih je merilo uspeha postavljeno že pri pozitivni oceni, ali ko se ta zviša z zadostne na dobro. Tu smo tudi za tiste, ki ne zmorejo seči do zvezd, in tudi z njimi se veselimo, ko nekaj uspe. A v morju vseh otrok se skrivajo tudi posebno lepi biseri. Vredno jih je izpostaviti in o njih povedati nekaj več. Ker na svojem področju so nekaj več. Ker jim je bil morda tudi podarjen večji talent, a so vlagali ogromno truda in vaj, da so naravno danost izkoristili in svoj biser izgladili v bleščeč okras. In to ne enkrat za vselej, ampak je to potrebno početi znova in znova, ure in ure, leta in leta. Rebeka, srečno pot v širni glasbeni svet!
Večino fotografij je na tem prekrasnem dogodku posnel Franc Koren. Vabljeni k ogledu:
